Najbrž poznate tisti občutek, ko gredo ženske za tri ure v trgovino in nato kupijo … nič!? Ja, vem, da nisem edini s tako izkušnjo. Tisti moški, tatko, očka, ki to zanika, laže. In tako je izgledalo naše popoldne v Trstu.
Naj bo, sem rekel in družino odpeljal nakupovat v Trst. Vem, sliši se klišejsko, a BTC-ja se človek naveliča. Dobra urica pa smo bili v našem, slovenskem mestu. Kdor Trst že pozna, ve, da je lahko iskanje parkirišča prava mala loterija. Meni ga skoraj vedno uspe najti v prvo.
Skratka, princeska je v malo pred ciljem zaspala, zato sem jo samo prenesel v voziček, da je nadaljevala s štetjem ovčk. Odličen izgovor, da mi ni bilo treba gledati cunj. Najprej sem se ustavil v DeSparu, se okrepčal in nato korak za korakom raziskoval kotičke.
Kaj človek vse vidi, če si vzame dve urici za mirno raziskovanje. Še na šolskih izletih nisem toliko videl kot sem utegnil pogledat med shopping tripom.
Mesto ima prav poseben utrip. Hrup vespic, stari avti obdrsani z vseh strani, dostavni tovornjački, … malo drugače kot v naši zeleni Ljubljani, ali vijoličnem Mariboru. Problem so le parkirišča, saj brezplačnih parkirnih prostorov praktično ni, še tam, kjer so pa se moraš zanje skoraj tepsti.
Železniška postaja ima svojo dušo. Ko sem opazoval termine odhodov vlakov, me je kar prijelo, da bi nekam odpotoval.
Ko sem si ogledal slab kilometer tržaškega mesta, je zazvonil telefon. Mami je končala z nakupovanjem, mini princeska pa se je ravno zbudila. Idealen namig za premik za eno popoldne. Sem pa pogrešal le nekaj. Prostore, oz. toalete kjerkoli bi bilo to mogoče, da bi lahko menjali pleničko, če bi do te potrebe seveda prišlo. Kljub temu pa je dan lahko popoln.