Večina trgovin ima danes kratko-hitre tekoče trakove pri blagajnah, da stvari z njih kar odletijo in padejo po tleh.
Velika večina vas je gotovo že videla, kako so se blagajne v supermarketih zmanjšale, prav tako se je zmanjšal tudi prostor, na katerega vam prodajalka odlaga izdelke.
To izgleda nekako tako: greste enkrat na teden v malo večji shopping v enega od velikih nakupovalnih centrov in del pulta na katerega vam prodajalka daje, oziroma rine izdelke, ki jih je že poskenirala je tako majhen, da so na njem na enkrat težko več kot vrečka kumar in dva litra mleka.
Toda ona rine in rine, vi ne utegnete vsega strpati v vrečke, niti v voziček. Te stvari padajo s pulta, ker ne morejo več stati druga na drugi. Vse se rine eno čez drugo in vi pobirate vse to s tako hitrostjo, kot da kradete ne pa da ste jih ravno kupili. Poteka pravi mali nakupovalni kaos s trpanjem stvari, ker, jebiga, ne morejo biti zdaj te jebene borovnice zmrvcarjene v isti vrečki pod kumarami. Moram jih vzeti spet iz vrečke, položiti najprej kumare in nato spet dodati te jebene borovnice. In to se nadaljuje v neskončnost.
Seveda vas pri tem spremlja cela jebena vrsta drugih živčnih nakupovalcev. Gledajo vas, kako se mučite ob gori stvari, a hkrati vedo, da bodo čez nekaj minut priča isti borbi. Človek dobi občutek, kot da je sredi vojne ali pa da ravno poteka razdeljevanje humanitarne pomoči, ki je pravzaprav ni dovolj za vse.
A to ni ovira. Prodajalka še naprej, kot da je robot samo vleče stvari čez bralnik črtnih kod, ne gleda vas, ne gleda ne levo in ne desno. Samo vleče in rine, vrečka s solato pade po tleh. Pogledam in si mislim … no, to bom pobral kasneje, ko strpam vse ostalo v vrečko … in samo upam, da je kdo ne brcne, ko se bo ravno rinil mimo mene brez nakupa. Ne glede na to, da bi ji že pri tej “talni solati” moral reči, naj jo vzame in prinese drugo.
Tako skenira in rine … vse dokler nekega dne ne bo nekomu dopizdilo in bo porinil vse stvari nazaj ter zapustil trgovino ter odšel nekam drugam. A kaj, ko vam bodo tam na isti način spet začeli riniti stvari, ki ste jih kupili, ker so blagajne že povsod – s par izjemami – iz nekega razloga postale krajše in manjše, kot so bile še pred nekaj leti.
To, kar je najbolj neumno v celi zgodbi je to, da naj bi manjši pulti služili temu, da bi ljudje izdelke vračali v vozičke ter jih kasneje dajali v vrečke, ker bi se na ta način manj čakalo. Ne, ne čaka se manj! V vsaki trgovini se dogaja svetovno prvenstvo v trpanju izdelkov v vrečke in vozičke, kolone pri blagajnah pa so še vedno, ne glede na vse, noro dolge. Da ne bi govorili še o tem, da ima vsaka trgovina vsaj 12 ali 13 blagajn, delajo pa samo 2 do 4.
Seveda niso za to situacijo krive prodajalke. One delajo svoje delo na mestu, ki jim ga je dodelil prodajalec in najverjetneje vam vse te stvari rinejo, ker morajo biti hitre. Slišali smo že zgodbe, da jim šefi odmerjajo čas, ki ga lahko porabijo za enega kupca.
In če smo realni, kratke blagajne ne pomenijo večje učinkovitosti, ampak je kapitalističnim šefom in lastnikom težko zaposliti še nekaj dodatnih ljudi, ki bi delali na blagajnah. To, česar bi se morali mi zavedati je, da nismo mi krivi za pretočnost blagajn, pač pa je to delo lastnika, šefov, poslovodij in ostalih, ki so za trgovino odgovorni in zadolženi. Seveda niste na tekmovanju v hitrostnem zlaganju v vrečke in vozičke in to tudi ne pomeni, da morate polovico nakupljenih stvari ob tem polomiti, ker vas nekdo naganja kot lopova in ne kot kupca. Sorry, prišli smo nakupovati in ne delati reda v trgovine.
Povzeto in prevedeno po Meriti Arslana: https://www.24sata.hr/blogbuster/trpanje-vrecica-kako-od-nas-na-blagajnama-rade-kretene-530205