Kri? Joj, ne! Samo stran z njo! Priznam, da je pogled na kri fobija, ki se je kot kaže ne bom rešil. Pri meni je to posebna vrsta fobije, ker je od situacije odvisno, ali se mi zmegli pred očmi, ali ne. Spomnim se, da sem bil pred nekaj leti priča hudi prometni nesreči, a me ob pogledu na to rdečo tekočino (najbrž tudi zaradi adrenalina) ni nič zvilo. Pride pa do trenutka, ko vidim samo kapljico krvi in že se mi zamegli vid.
Zaradi hemofobije sem se zadnja leta precej obotavljal, če bi šel na krvodajalsko akcijo. Vam povem, da mi ob pogletu na TV reklame, plakate, letake in radijske objave ni zmanjkalo izgovorov, zakaj ne iti. Pa je prišla nedeljska rekreacija. Med tekom mimo oglasne table opazim mamljivo reklamo za krvodajalsko akcijo, ki se je odvila danes Grem!
Priznam, bil sem vznemirjen. Ja? Ne? Sem se odločil prav? Če ne drugega, bom izvedel vsaj to, kakšno krvno skupino imam, ker me je to že nekaj časa zanimalo. Še pred prihodom na krvodajalsko akcijo sem si vse prebral na TEJ spletni strani. Pojedel sem zajtrk, spil nekaj vode in odšel.
Še nekajkrat sem se vprašal, kaj delam, a sprejel izziv. Na krvodajalski akciji so me prav lepo sprejeli, me najprej vpisali v seznam potencialnih krvodajalcev in mi dali v reševanje anketo. Standardni postopek. Sledilo je preverjanje krvne skupine in krvnega tlaka. Preživel.
Nato je sledil še pogovor z zdravnico in bil sem pri predzadnjih vratcih do živo rdečega ležalnika za jemanje krvi. Tam so mi dali še črtno kodo – vam krvodajalcem seveda vse to znano – no zame pa izziv. Bo šlo? Pa seveda da bo. Zleknil sem se na stol. Doktor, ki je pripravljal vse pripomočke za jemanje krvi mi je še na hitro pojasnil podrobnosti in začelo se je. Prva testna epruveta brez problema. Pa nadaljujmo. Kri se pretaka, jaz srečen, saj bom končno lahko komu pomagal s to najdragocenejšo tekočino. Aparat zapiska, da je odvzema krvi konec. In to je to? Ne!
Ko se je jemanje krvi ravno zaključilo in sem se počutil popolnoma nevtralno, pa sem na enkrat dobil potno čelo slika pa se je zameglila v sekundah. Točno sem vedel, kaj se mi dogaja. Ne prvič, ne zadnjič ob pogledu na kri. Doktorju povem o situaciji, ta pa me je z dodatno ekipo rešil iz zagate. V bistvu je to tisti del, ki se ga ne bojim več. Noge sem imel v višini glave, spil sem dva požirka vode, počakal nekaj minut in to je bilo to.
Sledila je še malica za lačnega volka in to je bilo to. Pravzaprav ni bilo jemanje krvi noben baw-baw in … odločil sem se, da nisem daroval zadnjič. Ker je vredno. Ker je vredno občutka, da lahko nekomu nesebično pomagam. Ker si moramo pomagati in ker konec koncev ne vem, kdaj bom jaz, ali pa morebiti moja hčerkica potrebovala kri. Razveseljivo presenečen sem bil, saj oba spadava v krvno skupino, ki jo premore le 1 odstotek človeštva.