Čevapčiči, dunajski, krompir v pečici, torta, goveja juha, … Oh, kako običajne jedi na vsaki slovenski mizi. Ne glede na to, ali je ponedeljek, sobota, praznik ali kakršnokoli praznovanje. To znamo in to nam je preverjeno kul. Kaj pa če bi bil en dan nekoliko drugačen. Bo!
Že v času službe hitro pišem sms tašči, oziroma “tašči”, če bi lahko popoldne malo popazila na Sofio. S Katjo si že dolgo nisva vzela nekaj uric zase. Dobim potrditveni sms. Odlično. Pokličem v restavracijo, rezerviram mizo za dva.
In sva šla. Po cesti do Laškega, nato še malo v hrib – evo, vedno sem rekel, da moram imeti terenca – in pozdravil naju je razgled gradu Tabor in ene najboljših restavracij v Sloveniji. Restavracije Pavus.
Če ste jih že obiskali, verjamem da niste bili razočarani. Poleg pohvale vrhunski kulinariki, o kateri izpod rok chefa Marka Pavčnika ni potrebno posebej poudarjati, sem si jih v preteklosti zapomnil tudi po njihovem stališču do urnika odprtja, ki si ga lahko preberete tukaj.
O orgazmično dobrih okusih hrane, za katero sva jim mimogrede prepustila proste roke, so zase po koncu obeda govorili prazni krožniki. Poleg tega pa me je pozitivno presenetila tudi njihova ponudba vin. Prava temperatura, aroma, barva, cvetica, … ni da ni.
Popoldan je se v restavraciji Pavus v trenutku prevesil v večer. Čeprav se mi v običajnih restavracijah zdi, da na hrano čakam neskončno dolgo pa sem imel tu občutek, da je na mizo jed za jedjo prispela skoraj prehitro. A ni. Ravno v pravem časovnem sosledju.
O tem, kaj specifično sva jedla, ne bom izgubljal besed. Iskreno v prvi vrsti zato, ker si sestavin vseh jedi niti zapomnil nisem, po drugi strani pa tudi zato, ker verjamem, da je še veliko drugih jedi, ki jih dobite pri njih in so ravno tako dobre, če ne morda še boljše, kot je bila najina kulinarična kombinacija.
Piko na “I” pa je tik pred sladico dodal chef Marko, ki je – kot se za tako restavracijo spodobi – prišel pozdravit naju in goste pri drugih mizah ter povprašal, ali sva zadovoljna. Zadovoljna? Prezadovoljna. Pa dober tek!