Ata, ata, ata! Vsak dan me naša mala princeska vsaj nekajkrat tako pokliče. Gleda, kje sem, kaj delam, s čim se ukvarjam. Ne glede na to, ali pomagam pri hišnih opravilih, ko delam za službo, ali ko vozim. In ves čas me spremlja. In procesira.
Ja, “mini me” si vse zapomni. Tega sem se sprva le bežno zavedel na prvi vrtčevski dan. Sofia je stopila v oddelek in prej kot do novih prijateljev odracala do igrač. Naključje je hotelo, da je med igračami odkrila otroški prenosni telefon. Vzela ga je, tipkala, ga naslonila k ušesu in začela hoditi po prostoru medtem, ko je na dolgo in široko razglabljala.
Pravzaprav sem hitro videl, da dela točno to, kar delam jaz, ko dvignem telefonsko slušalko. Sprva tega nisem jemal zares. Potem pa sem videl, da tudi mami Katjo Sofia ves čas opazuje. En dan je vzela njene makeup čopiče, se dokopala do šmink in … začela se je nova stopnja kopiranja gibov, kretenj, vsega kar mami Katja počne.
Kopiranje se je nadaljevalo z oponašanjem nove pesmi skupine Čuki – Ko, ko, ko. Zdaj vsak dan cel dan poslušamo njeno petje in ples. To so lepi trenutki in srečen sem, da ima lahko naša Sofia prijeten zgled. Zato si raje ne predstavljam, kaj s sabo nosijo otroci staršev, ki bi jim težko kdaj rekli: “Ti si pa dober zgled!”
Polagam vam na srce, bodite zgled doma, v odnosih z družino, v odnosih s prijatelji in družbo. Pa tudi z obnašanjem na cesti, na sprehodu, v stiku z živalmi. Da ne bomo čez deset, petnajst ali trideset let obžalovali. Peace, ljubav, bok! 🙂