Naša dvomesečna princeska spi. Ja, imamo to srečo, da je hčerka ena tistih, ki jim ni problem spati kjerkoli in kadarkoli. Tudi joka pri nas skoraj ne poznamo. Lahko bi se pohvalil – kot vsak starš – kar s popolnim dojenčkom. Hehe.
Opazujem jo. Gledam kako sladko spi in sanja. Smeje se. V sanjah. In obenem tuhtam, kaj vse jo in nas vse skupaj v življenju še čaka. Saj vem, da idealnega starša ni, a želim si, da bi sam bil kar se da vzoren oče in mama najvzornejša mama.
Upam in vesel bom, če nama bo z mamico uspelo, da bo najina mala gospodična imela možnost živeti življenje v vsem svojem sijaju in tako, kot jo bo volja. Da bo le lahko dosegala svoje sanje.
Želim si:
da jo bova naučila shoditi in hoditi, da bo lahko šla kamor si bo želela,
da jo bova naučila govoriti, da bo povedala, kar bo hotela,
da jo bova naučila držati svinčnik, da bo lahko napisala, kar jo bo volja
in da jo bova naučila brati, da si bo lahko sama širila obzorja.
Upam:
da ko bo velika, bo taka kot se šika,
da bo vedela kako in kaj in da ozirala se ne bi kar naprej – nazaj,
da bo vselej spoznala, kaj je prav in kaj narobe,
da nikoli nič ne gre po gobe,
da je le prihodnost ta, ki naj jo sanja.
Ja, vem. Kar naj kdo reče: “Oh, ti ideali”,
a če ne bi znali sanjati, bi vsi obstali.
XoXo